Tamkaj, kjer so danes Luče, so bile včasih same puste frate. Po teh fratah pa so žalik žene z Raduhe planine pasle svoje ovce. Neke noči pa so se ovce izgubile in se razbežale po vseh bližnjih hostah. Žalik žene so nacepile trske, prižgale luči in noč za nočjo svetile po gozdovih ter iskale izgubljene ovce. Ko pa so se tamkaj naselili ljudje in si na fratah zgradili bajte in koče, so žalik žene izginile v planino ter se skrile v zijavko. Le ovce so ostale v dolini. Namnožile so se, da lepših in številčnejših ni bilo v vsej dolini ob Savinji. V zahvalo za ovce, ki so jih žalik žene pustile v dolini, ker jih niso mogle najti niti z lučmi, so naseljenci novemu kraju vzdeli ime – Luče.
(Vir: Slovenska dežela v pripovedki in podobi)

Tako o nastanku našega kraja govori pripovedka …

Zgodovinski viri pa pravijo takole:

Luče se kot naselje v pisnih virih prvič omenjajo leta 1426, v urbarju gornjegrajskega gospostva. Že takrat so bile Luče eden od sedežev njihovih 13. uradov. V tem urbarju je prvič omenjena tudi cerkev v Lučah, sedanja cerkev sv. Lovrenca pa izvira iz 17. stoletja. Kot občina se Luče prvič omenjajo leta 1593. Današnja občina pa je nastala leta 1993. Občinski grb predstavlja ženska na zelenem ozadju, ki nese postrvi na sedež nadškofije v Gornji Grad oz. Kasneje v Ljubljano. Ženska nosi v desnici prižgano laterno, na hrbtu pa brento, iz katere moli zadnji del postrvi. Po zanesljivih podatkih naj bi zadnjo pot z ribami opravil lučki logar s kolesom, in sicer na veliki petek, aprila 1941.