Preteklost jezerske doline je neločljivo povezana z njeno lego med gorami: po eni strani je odmaknjena lega oblikovala samosvojo in samozadostno skupnost, kjer so ljudje dobrine za preživetje stoletja pridelovali in izdelovali sami. Po drugi strani pa je dejstvo, da je Jezerski vrh eden nižjih prehodov čez Alpe, omogočilo, da je bila prek trgovcev in popotnikov, ki so hodili s Kranjske na Koroško, povezana s svetom.
Jezersko prvič vstopi v pisano zgodovino v zapisih Oglejskega patriarhata: leta 811 so na mestu današnje Stare cerkve postavili leseno kapelo. Jezersko (starejše Pr’ Jezer’) je svoje ime dobilo po velikem ledeniškem jezeru, ki naj bi do 14. stoletja pokrivalo dno doline: segalo naj bi od kmetij v Ravnem do Malega vrha in pečin pod Staro cerkvijo. Obstoj jezera in njegova velikost do danes ostajata slabo raziskana; jezero naj bi začelo odtekati po velikem beljaškem potresu leta 1348 in v stoletjih po njem se je izoblikovalo središče vasi na nekdanjem jezerskem dnu. Od česa so na Jezerskem živeli? Povečini seveda od tistega, kar so pridelali doma: kmetijstvo je bilo temeljna dejavnost in bolj ali manj v vseh obdobjih je bilo tisto, kar so pridelali na njivah in pašnikih (kasneje travnikih) ter nabrali/ nalovili v gozdovih, osnova za preživetje. Ni pa bilo edino: ravno prehod med dolino Save in Drave, ki je povezoval Kranjsko in Koroško (prej Karantanijo in Karniolo, še prej rimsko državo (Regio X) z Norikom), je omogočal dodaten vir zaslužka in odprtost v svet, ki je bolj odmaknjeni predeli niso imeli. Pričevanja o tovorništvu lahko spremljamo vsaj za 15. in 16. stoletje, po letu 1650, ko je bila zgrajena prva vozna pot skozi Kokro, pa nošnjo zamenja prevažanje. Prevažanje/furmanstvo dobi zagon z odprtjem fužin na Fužinah, novo razsežnost pa doseže z razvojem lesne trgovine v 19. stoletju. Ta odprtost Jezerskega svetu in možnost dodatnega zaslužka, ki ga je tovorništvo/prevozništvo nudilo, sta dolini omogočili dodatno blagostanje: že ob koncu srednjega veka so se gradile velike zidane kmečke hiše, ki so se v dobršni meri ohranile vse do danes. Jezerski in solčavski kmetje v 18. in 19. stoletju razvijejo avtohtono pasmo ovce, ki dobi uradno priznanje na svetovni razstavi v Parizu leta 1850. Konec 19. stoletja in vse do druge svetovne vojne k razvoju kraja prispeva tudi razvoj turizma: turistom/popotnikom namenjene namestitve tako najdemo že vsaj od 16. stoletja, prve turistične sobe pa se začnejo namensko graditi konec 19. stoletja. Za tisti čas najdemo tudi bolj otipljive podatke o Jezerskem kot turističnem kraju: omenja se predvsem kot priljubljena češka letoviška kolonija. Razcvet turizma Jezersko doseže v obdobju med obema vojnama, po letu 1945 pa se v novih ekonomskih razmerah težišče gospodarskega življenja pospešeno seli ven iz doline in vse do danes je glavnina pridobitnih dejavnosti Jezerjank in Jezerjanov izven domačega kraja.
Upravno je bilo Jezersko od srednjega veka naprej del dežele Koroške znotraj Habsburške monarhije: uradne in sodne posle so opravljali v Železni Kapli. Šele po prvi svetovni vojni, ko leta 1919 s podpisom senžermenske mirovne pogodbe Jezersko pripade novoustanovljeni Državi (in kasneje Kraljevini) SHS, upravno
središče postane Kranj. Jezersko postane samostojna občina sedem let po osamosvojitvi Republike Slovenije, leta 1998.