Lokalni prebivalci si življenja brez gora nikakor ne moremo predstavljati. Že sama legenda o nastanku kraja govori o povezanosti z okoliškimi hribi in visokogorskimi pašniki. V poletnih mesecih so hriboviti predeli dajali hrano živalim z gorskih kmetij, marsikatera gospodinja je z nabiranjem brusnic, borovnic in zdravilnih rastlin obogatila domače jedi ali pozdravila kakšno bolezen. Razgledni visoki vrhovi pa so burili domišljijo in raziskovalna žilica prvopristopnikov je ljudi gnala vedno višje. Prvi obiskovalci v Kamniško-Savinjskih Alpah so bili domači vodniki, nosači, divji lovci, drvarji in planšarji.
Pravi razvoj vodništva pa se je začel v drugi polovici 19. stoletja. Častno mesto med gorniki v Kamniško-Savinjskih Alpah pripada dr. Johannesu Frischaufu, ki je začel za pot v gore uporabljati vodnike in nosače. Iz Zgornje Savinjske doline je bil kot eden prvih vodnikov znan Matevž Matijevec iz Luč, ki je vodil predvsem na Ojstrico, poznal pa je tudi Mrzlo goro, Olševo in Raduho.
Dr. Johannes Frischauf je leta 1868 prvič obiskal slovenske Alpe, v letih od 1874 do 1878 pa je sistematično raziskal in obširno opisal Kamniško-Savinjske Alpe. Leta 1877 je napisal knjigo Die Sannthaler Alpen, Savinjske Alpe, ki je prva monografija gorovja. V njej je opisal prve pristope na vrhove in gradnjo poti ter planinskih koč, za kar si je zelo prizadeval in je tudi prispeval lastna sredstva. Leta 1876 je postavil za pohod na Ojstrico in Planjavo planinsko kočo na Korošici, na Okrešlju pa kočo za pohod na Mrzlo goro, Rinke, Skuto in Grintovec ter za prehode v dolino Kamniške Bistrice.
Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in nato še savinjska podružnica v Mozirju, ki jo je ustanovil Fran Kocbek. Fran Kocbek je nato aktivno sodeloval pri razvoju planinstva. Nadziral je gradnjo poti in koč, markiral dostope in postavljal slovenske napise ter kažipote.
Rivalstvo med savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva in Nemško-avstrijskim planinskim društvom je pripomoglo k temu, da so slednji leta 1894 povečali kočo na Korošici, leta 1896 pa še kočo na Okrešlju. Leta 1894 je Kocbek skupaj z Miho Kosom napisal prvi slovenski vodnik po gorah, Vodnik za savinjske planine. Po Franu Kocbeku je poimenovan dom na Korošici, ki ga je savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva slovesno odprla 16. avgusta 1894.
V Kamniško-Savinjskih Alpah se je močan razmah alpinizma pričel po prvi svetovni vojni. Zanj je bil zaslužen Turistovski klub Skala, ustanovljen leta 1921. Savinjska podružnica je bila ustanovljena leta 1931 v Lučah. Po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo Slovenske planinske zveze, je bil tudi za Kamniško-Savinjske Alpe značilen bolj množičen razmah planinstva.
Lučki planinci so se organizirano povezali leta 1953, ko so ustanovili Planinsko društvo Luče – Solčava, s sedežem v Solčavi. Tri leta kasneje, leta 1956, pa so postali samostojno društvo. Vsa leta društvo skrbi za markiranje poti v pogorju Raduhe in Rogatca, medtem ko za poti v pogorju Veže skrbi PD Celje.
Domače društvo je vse od ustanovitve tesno povezano s Kočo na Loki, ki jo ima v upravljanju od leta 1955. Sicer je bila na tem mestu prva koča že leta 1903, ko jo je zgradila Ljubljanska nadškofija. Koča je v svoji zgodovini preživela že tri požare, in sicer med 1. in 2. svetovno vojno, nazadnje pa leta 1976, le leto po temeljiti prenovi.
Planinci in domačini so vedno našli dovolj energije, da so kočo obnovili in tako se danes koča ponaša s certifikatoma Okolju prijazna koča in Družinam prijazna koča.