Geološka sestava

Občina Luče leži na meji med alpskim in predalpskim svetom. Kamnine, ki tvorijo Savinjske Alpe, so nastale v toplem morju, ki je valovalo na tem območju v mlajšem triasu. To morje je v tisočletjih spreminjalo globino. V globljem morju so nastajale usedline apnenca in dolomita, v plitvejšem pa lapor, peščenjak in škriljavci. Menjava kamenin je ustvarila raznolikost, ki je značilna poteza lučke pokrajine. Tej zasnovi se je v terciarju pridružilo delovanje savinjskega vulkana v bližnjem Smrekovško-Komenskem pogorju, ki je ugreznino vzhodno od Alp, ki jo je še pokrivalo morje, napolnilo z andezitno lavo in vulkanskim pepelom 700 m debelo.

Profesor Ferdinand Seidl v knjigi Kamniške ali Savinjske Alpe pravi: »Najkrasnejše slike vidimo tam, kjer se dotikata obe nasprotni krajini. Ondi oživi vsak vtisk ob navzočnosti nasprotnega, brezkončna menjava v oblikah in barvah izpričuje neizčrpno iznajdljivost umetnice prirode. Taki kraji vabijo prijatelje prirodnih krasot z nepremagljivo silo.«

Takšna je lučka pokrajina. Na severu apnenčasti Posebnosti svet, ki se strmo, vendar dobrohotno dviga k najvišjim vrhovom, na jugu nižje, zaobljeno hribovje, ugodno za poselitev. Tu ni spektakularnih naravnih spomenikov, toda naravne lepote in kulturne vrednote v človeškem merilu so na vsakem koraku.

Dolina Bele

Dolina Bele je nastala ob prelomnici, ki poteka iz Bistriške doline preko Presedljaja proti Podvolovljeku. Ob prelomnici so prišli na dan nepropustni wengenski skladi, zato po dolini teče potok, v kolikor ga mestoma ne prekriva nanos pobočnega grušča. Na takšni podlagi so na dan prišli tudi studenci, tako studenec v Šibju, Žegnani studenec in Sedem studencev. V ledenih dobah v diluviju so ledeniki pokrivali površje nad 1500 m, na strmih pobočjih pa so drseli v dolino. V vsej pokrajini so dolino dosegli štirje ledeniki. Eden od teh je polzel z najvišjega površja Dleskovške planote v dolino Bele in po njej ter jo močno preoblikoval. Dolina je danes izoblikovana v štirih nivojih. Med drugim in tretjim nivojem je skalnata stopnja, skozi katero si je potok utrl strmo sotesko, imenovano Lonci.

Vse do leta 1960 je dolino obraščal pragozd, vendar so danes ohranjeni samo še redki ostanki, večinoma v zgornjem delu doline, v Šibju. Nad wengenskimi skladi se pne školjkast apnenec, ki tvori 100-metrske navpične, gladke stene. Na eni od njih, Sekalojci, je bilo dolgo časa edino gnezdo sokola selca v Sloveniji. V strmih stenah zgornjega dela doline občasno gnezdi par orlov. Pas wengenskih skladov poteka tudi v smeri proti kmetiji Planica in tvori bolj položno teraso, kjer se je razvil lep varovalni bukov gozd na prisojnem pobočju, v njem pa so ugodne razmere za življenje redkih ptic, med drugimi detlov in sov. Zaradi vseh naštetih razlogov je bila dolina Bele zavarovana kot ornitološki rezervat. Ob izteku doline so na levem bregu močni Dovnikovi studenci, ki dovajajo vodo iz južne polovice Dleskovške planote.

Pogorje Rogatca

Pogorje Rogatca je greben, sestavljen iz štirih zelo raznovrstnih vrhov, in je nastal z gorotvornim dviganjem med dvema vzporednima geološkima prelomnicama.

Po mnenju profesorja Seidla ima to pogorje najbolj zanimivo geološko zgodovino od vseh v Savinjskih Alpah. Na jugu se dvigata Kranjska Reber in Kašni vrh, sestavljena iz kristalastih škriljavcev iz obdobja silurja. To so najstarejše kamnine v lučki pokrajini in so ob prelomnici prišle na površje. Prečni prelom nato loči Lepenatko, ki je iz dolomita, ima gladko površje in na vrhu lep pašnik. Zadnji v grebenu je najvišji vrh Rogatec, pestro zgrajen iz različnih kamnin, vrh pa je piramidast in iz apnenca. Rogatec je eden najlepših razglednih vrhov v Sloveniji. V podnožju Rogatca je kratka soteska v Riharskih potokih s slapom Cuc.

Lepote apnenčastega sveta

Južni del lučke pokrajine je hribovit silikatni svet s površinskimi vodami, rodovitno prstjo, temnozelenimi gozdovi in v celke razpršenimi domačijami. To je svet, ki je bil ugoden za poselitev.

Severni del pokrajine je apnenčast ter se dvigne znatno višje. Tu si rastlinstvo težje izbori svoj življenjski prostor, zato je le nekaj kmetij našlo prostor za naselitev. Toda to je svet, ki je poln naravnih lepot.

Če se iz vasi ozremo proti severu, vidimo na desni goro Raduho in na levi visoko planoto Veže. Med njima je Savinja prodrla skozi sotesko. V geološki zgodovini je bil to enoten kos apnenčaste plošče, ki se je ob gorotvornem dviganju na sredi upognila in je nastala sinklinala, po kateri je Savinja s Solčavskega našla pot proti Lučam. Enake geološke plasti, ki so danes pri Igli, so v pobočju Raduhe 1000 metrov višje in v pobočju Veže 600 metrov višje. V borbi vode in reke proti kamnu je narava ustvarila oblike, ki jih danes občudujemo.

V najožjem delu soteske je znamenit skalni osamelec Igla, ki je nastal tako, da je manjši prelom skalo oddvojil od matične stene, kasneje pa je reka po zunanji strani poglobila strugo. Pod Iglo je tudi znameniti Presihajoči studenec, eden redkih v Sloveniji, ki prav tako nakazuje na možnost geološkega preloma.

V soteski Savinje sta nastali dve daljši podzemski jami, Erjavčeva in Trbiška jama. Tudi Snežna jama, ki se danes nahaja na jugovzhodnem pobočju Raduhe 1556 metrov vi­soko, je nastala na nižji nadmorski višini in se nato s tektonskim gibanjem dvigovala.

Na nasprotnem pobočju Veže prevladujejo brezna. Najbolj znan je jamski sistem na Molički peči, ki je z globino 1100 metrov eden najglobljih v Sloveniji. V zgornjem delu je v breznih večstometrski pas ledu (Več jam …). Ta jamski sistem zbira vodo z območja od Veli­ kega vrha do Križevnika, voda pa prihaja na površje tik nad reko Savinjo v Pečovskih izvirih. Ob močnih padavinah je teh izvirov 25, takrat spodnji bruhajo vodo iz kratkih žrel, nekateri zgornji pa brizgajo vodo iz skalnih razpok.

Ko stopamo v območje Savinjskih Alp, pridemo najprej na planotast svet na višini okrog 2000 m (Raduha, Križevnik, Veliki vrh, Dleskovec, Deska, Lučki dedec). To pokrajino je oblikoval led v ledenih dobah, nato pa voda in nastale so kraške oblike. Le tam, kjer je podlaga nepropustna, so nastale kotline in doline in na njih planinski pašniki (Korošica, Loka, Javorje). Planotast apnenčast svet je ustvaril raznovrsten mikrorelief, na katerem se je razvila bogata visokogorska vegetacija. Na planini Vodotočnik je majhno jezero, nad oblimi vrhovi pa mogočno kraljuje najvišji vrh Ojstrica.

Savinja

Reka Savinja je od izvira do Ljubnega zaščitena kot naravni spomenik. V svojem zgornjem toku s svojimi pritoki tvori eno od najlepših porečij v slovenskem alpskem svetu. Tok Savinje skozi ozemlje občine Luče označujejo številne krajinske zanimi­vosti. Čista voda reke Savinje poleti ponuja možnost ohladitve ter športnih aktivnosti.

Igla in Presihajoči studenec

Legenda pravi, da je nekoč v Savinjski dolini živela ajdovska deklica. Bila je tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži, v Sa- vinji pa je prala perilo. Nekega dne je z iglo šivala srajco. V grobem platnu se je igla zlomila in v jezi jo je vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg ter tam ostala do danes.

Ob cesti iz Luč proti Logarski dolini stoji na levem bregu reke Savinje mogočen skalni obelisk Igla, ki je nastal z delovanjem erozije in preperevanja v zgornje-triasnem apnencu. Ta vitek, 50 metrov visok skalni stolp, je ime dobil zaradi ozke špranje v njegovem boku, skozi katero je do izgradnje ceste leta 1894 vodila edina pot proti Solčavi in Logarski dolini. Domačini so jo poimenovali šivankino uho. Igla spada med najbolj znane, najslikovitejše in največje skalne obeliske v Sloveniji in je razglašena za naravni spomenik.

Ob vznožju Igle, na levem bregu Savinje, izvira Presihajoči studenec. To je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege.

Nad izvirom, ki leži tik ob cesti, se dviga strmo pobočje. Tod nekje se v globinah ska- lovja skriva podzemeljska votlina. Vanjo se nataka voda in dokler se ne napolni z vodo, je presihajoči studenec suh. V trenutku, ko se podzemeljska votlina napolni z vodo, se ta po principu natege pretoči v izvir. Med podzemeljsko votlino in izvirom je ozek, kolenasti cevi podoben rov, po katerem se pretaka voda. V zelo kratkem času se suha prodnata kotanja napolni do vrha in voda pod cesto odteče v Savinjo na drugi strani ceste. Takšno stanje traja le nekaj minut, potem pa se brez očitnega razloga betons- ka kotanja začne prazniti, dokler se spet ne pokaže prodnato dno. Za ogled pojava je potrebne nekaj potrpežljivosti. Ob normalnem vodostaju se cikel ponovi vsakih deset do dvajset minut in prav to izviru daje poseben čar.

Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste vklenjen v votlinico. Le redko lahko vi- dimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Najbolje je, da si ta izredno redek naravni pojav ogledamo v obdobju, ko ni prevelikih padavinskih ekstremov. De- lovanje Presihajočega studenca je podrob- no opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in Presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Ostale posebnosti

Jame v Gorniški vasi Luče …

Kulturne posebnosti …