Zdravilna klima

Gorniška vas Jezersko leži v alpski dolini med vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Dolino obdajajo prostrani gozdovi iglavcev in listavcev ter travniki, pašniki in bistri gorski potoki. Kar 64,6 % celotne površine občine spada v zaščiteno območje Natura 2000. Prisotna vegetacija s klorofilno zeleno barvo skupaj z mokrišči blagodejno vpliva na počutje ter dihalne poti in oči, zato je bil kraj priznan kot klimatsko zdravilišče, v vasi pa je delovala bolnica za zdravljenje očesne tuberkuloze.

Krajina, geologija in biodiverziteta

Na sprehodu skozi pokrajino obiskovalec hitro opazi, da hodi po dnu tipične ledeniške doline v obliki črke U in na vsakem koraku srečuje zapuščino ledenika, kot so balvani in značilne morene. Vsenaokrog ga obdajajo fascinantni pogledi na gorsko kuliso. Ravno na Jezerskem najdemo tako najmlajšo kamenino, lehnjak, kjer ta v lehnjakotvornem izviru nastaja pred našimi očmi, kot tudi najstarejšo kamnino iz obdobja devona, ki je nastala pred 400 milijoni let. V vegetaciji ekonomsko pomembno mesto zaseda visokogorski jezerski macesen, ki je počasne rasti in izjemne kakovosti. Svojevrsten pečat krajini prispevajo edinstvene jesenove meje, starodavne ločnice med kmečkimi posestvi, ki regulirajo namočenost tal, ščitijo pred vetrom in živalim priskrbijo udobno steljo. Na Jezerskem zaradi velikega števila višinskih pasov (700 m – 2500 m) uspeva preko 1000 rastlinskih vrst: 53 izmed njih je zavarovanih, 20 pa endemitov ožjega ali širšega območja. Ob ostalih živalih srečamo tipične alpske vrste, kot so gams, kozorog, belka, ruševec, veliki petelin, planinski zajec in planinski močerad.

Stoletne jezerske domačije

Posebno bogastvo kulturne dediščine so gotovo v prvotni podobi ohranjene domačije, unikatna arhitekturna zapuščina naših prednikov, ki je nastajala od 16. stoletja naprej.
Njihova skrbno izbrana lega priča o tem, da so bile pretežno zgrajene na obali nekdanjega velikega ledeniškega jezera. Danes te domačije živijo od gozdarstva, turizma, ovčereje in živinoreje, postajajo spet samozadostne in vse več jih sledi smernicam ekološke pridelave.

Avtohtona jezersko-solčavska ovca

Jezerjani smo ponosni na avtohtono jezerskosolčavsko pasmo ovce. Ovca je plodna vse leto, oskrbuje nas s kvalitetno volno in mesom, njena značilnost pa je precejšnja odpornost na bolezni in ostrejše vremenske razmere. Vzrejni center plemenskih ovnov se nahaja na ekološki domačiji Kovk. Odlično rejsko delo se odraža z odlikovanji z mednarodnih razstav – prvo odlikovanje je že iz leta 1850, ko je bila pasma v Parizu tudi uradno priznana.

Zdravilna mineralna voda jezerska slatina

Izvir te zdravilne vode v svojih opisih prvi omenja znameniti slovenski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju. Jezerska slatina vsebuje veliko kalcija in manganove ter amonijeve snovi, po vsebnosti ogljikovega dioksida pa prednjači med slovenskimi izviri. Uživanje se posebej priporoča bolnikom, obolelim na srcu in ožilju, odlično vpliva tudi na prebavo, priporočljiva dnevna količina je 2 decilitra. Širšo uporabo jezerske slatine zasledimo z razcvetom jezerskega turizma, ko so jo stregli hotelskim gostom in v restavracijah ob vsakem obroku – praksa, ki so jo v zadnjih letih ponovno začeli izvajati turistični ponudniki na Jezerskem.

Ledenik pod Skuto

Velja za ledenik z najbolj jugovzhodno lego v Alpah in je poleg danes manjšega triglavskega edini preostali ledenik v Sloveniji. Nastal je v zgornjem delu nekdanjega veliko obsežnejšega ledenika, ki se je pred 10.000 leti valil izpod Skute proti Jezerskemu in je na svoji poti ustvaril slikovito ledeniško dolino Ravenske kočne. Do danes se je ohranil predvsem zaradi ugodne lege, saj leži v povsem osojni krnici pod stenami Skute in Rinke. Ledenik se nahaja na nadmorskih višinah od 2010 m do 2120 m, debelina ledu je od 7 do 12 m. Površina ledenika se je s 3 ha ob začetku meritev (1948) skrčila na najmanjšo; 0,7 ha, leta 2007, leta 2017 pa je ledenik meril 1,7 ha.

Jezerska planinska pot

Jezersko planinsko društvo je že leta 1972 vrhove in planinske koče okrog doline povezalo v krožno transverzalo in izdalo dnevnik. Skozi desetletja je priznanja za prehojeno pot dobilo stotine navdušenih obiskovalcev in obiskovalk, v letošnjem letu (2018) pa je s prenovo knjižice v vodič in izdajo tudi v angleškem jeziku jezerska planinska pot končno dostopna tudi obiskovalcem in obiskovalkam iz tujine. Pot povezuje 15 vrhov in 5 planinskih koč, dolga je prek 100 km in premaga 10000 m
višinske razlike.

Lokalna kulinarika

Jezerska kulinarična dediščina vam nudi dve izvirni doživetji, ki jih ne morete poskusiti domala nikjer drugje: prvo je tipična pastirska jed masunjek, narejena iz smetane in ajdove moke, druga je bula, iz kruha, jajc, mesa, smetane in začimb spečena velikonočna poslastica, za katero ima vsaka jezerska hiša svoj recept. Zajtrke in malice si lahko obogatite z lokalnimi produkti: jezerskimi mlečnimi izdelki, suhimi mesninami, marmeladami, medom, zeliščnimi čaji in sirupi, lokalnega izvora pa so tudi nekatere mesne specialitete (pečena jagnjetina, postrvi in divjačina) ter gobje specialitete. Gostinski ponudniki vam ob tem nudijo jedi slovenske kulinarične tradicije (enolončnice, žganci, žlinkrofi, potica, buhteljni, flancati, domač kruh) ter dobrote, ki so se udomačile v tem prostoru skozi stoletja sobivanja s sosedi (sirovi štruklji, zrezki, pečenke, golaž, kruhovi cmoki, testenine itd.). Dobrote in specialitete lahko pospremite z domačimi likerji in jezersko slatino.